Sedem lovcev se je tedaj zbralo v gostilni "Pri Nacetu" in osnovalo svojo organizacijo, imenovano Lovska družina Gorenja vas - Trata. Družina se je dokončno izoblikovala kasneje s priključitvijo samostojnih družin Hotavlje in Lučine ter z dodelitvijo dela ukinjenega državnega lovišča Blegoš.

Danes njeno lovišče obsega 6. 257 ha. Lovnih površin je 6. 067 ha in jih sestavlja 624 ha njiv, 1. 464 ha pašnikov, 878 ha travnikov, 72 ha sadovnjakov in vrtov in kar 3. 037 ha gozdov. Gorenjevaško lovišče je torej eno izmed večjih na srednjegorskem območju Gorenjske. Dediščina ob prevzemu lovišča ni bila ravno velika. Lovišče je bilo z zakupniškim sistemom lova pred drugo svetovno vojno izčrpano in tako rekoč izpraznjeno med njo.

Vsaj dve stvari sta bili za razvoj družine zelo pomembni: uvedena splošna pravica do lova, ko so se široko odprla vrata lova ljudem, ki so zares z naravo živeli, in pravica do upravljanja z lovom, ko so lovci usodo lova postopoma jemali v svoje roke. Zakaj šele tedaj je bilo odločilno srečanje lovcev s samim seboj, s svojimi navadami in razvadami, pogledi in ravnanjem. Pot, ki so jo morali prehoditi k višji lovski etiki in strokovnosti, je tedaj bila zares odprta, a še zdaleč ne tlakovana.

Pri gojitvi in varstvu v lovišču živečih živali je bilo največ doseženega prav pri srnjadi. Družina je stalež srnjadi zagotovo več kot podeseterila. Podoben porast je bil tudi pri gamsih. Toda kralj lovišča - veliki petelin - pa je žal vse bolj zgineval, a se na vso srečo po nekajletni popolni zaščiti ponovno vse bolj oglaša. Kljub nekajkratnim osvežitvam stalež poljskega zajca upada, fazan in jerebica pa sta tako že izumrla. Ob tej nemoči pri gojitvi in varstvu nekaterih vrst lovnih živali in ob vse večjem obsegu urbanističnih, agrokemičnih in drugih civilizacijskih vzrokov se zdaj v zavesti lovcev vse bolj poraja ekološko spoznanje o varstvu celotne narave.

Pripadnost in predanost gorenjevaških lovcev lovu in družini bi mogli pokazati s tisočerimi lovskimi dogodki, z neštetimi lovskimi potmi in ne nazadnje z mnogimi prostovoljno opravljenimi delovnimi urami v lovišču. Poleg mnogih lovskih naprav za gojitev je družina zgradila kočo na Žirovskem vrhu (1958) in jo potem obnovila v sodoben objekt (1991), ki je namenjen tudi drugim obiskovalcem Žirovskega vrha. Zgradila je lovski dom v Gorenji vasi (1986), katerega zunanjost krasi imenitna freska pokojnega slikarja Ive Šubica, ki prikazuje lovca Jako v družbi s svojim psom in divjadjo. Prav tako je zgradila lovski bivak v Kolku pod Blegošem (1988), lovski bivak v Vršajnu (1989) in senik z bivakom na Makovcih (1995).

Vsa leta pa je bila velika skrb namenjena razvoju društvenega življenja. Družina je iz leta v leto organizacijsko napredovala in širila svoj program dejavnosti. Vse širše je svoje področje dela povezovala z interesi kraja: s kmeti in drugimi domačini, s krajevnimi oblastmi in ustanovami, s šolsko mladino, s sosednjimi lovskimi družinami, s svojci članov družine... Tako je z leti postalo lovstvo spoštovanja vredni prepoznavni znak Gorenje vasi in njene okolice. Posebno skrb pa lovci zadnja leta posvečamo varovanju okolja, saj se vsako leto udeležujemo čistilnih akcij, ki so organizirane v okviru občine ali jih organiziramo sami.

lzjemno vlogo je pri tem odigralo kulturno in zabavno življenje družine. Vsako leto je bilo kar nekaj zelo odmevnih lovskih prireditev: slavnostna odprtja lovskih objektov, slavnostne akademije in razstave, jubilejne brakade, strokovni izleti doma in na tujem, kresovanja, pustovanja, srečanja ob posebnih obletnicah starejših članov, celo fantovščine itd. Nekatere prireditve so postale kar tradicionalne: lovski krsti z družabnimi večeri, košnja senožeti na Makovcih in lovski piknik na Javorču.

Če bi hoteli naštevati posamične zasluge pri tem razvoju, potem bi morali zapisati imena vseh sedanjih članov družine in tudi tistih, ki jih ni več med njimi. Prav posebej bi to zaslužili tisti, ki so uspešno organizirali delo družine ali delo po lovskih sektorjih in gradbenih objektih, ki so pripravljali in izvajali mnoge programe vseh vrst na kulturnem, zabavnem, izobraževalnem, strelskem in ne nazadnje kinološkem področju, kjer so naš kinologi dosegli kar visoka gorenjska, slovenska in mednarodna priznanja.