Gospod Metlar se pripelje z vespo iz Ljubljane na lov. Odpeljeva se na klic srnjaka v Slugovo dolino. Kličeva, kličeva... . Sem po poti pa se nenadoma bliža medved, rjav ko griva in velik ko omara. Ni bilo dvajset metrov, ko se ustavi. Gleda naravnost v oči, oči v oči. Vidim, kako pomežikne z levim ušesom. Pa se potem obrne in, nič meni nič tebi, odhlača počasi po oglarski poti čez kopišče. Z gospodom Metlarjem se gledava, gledava in dolgo nič ne rečeva. Potem pa le rečem: "Tu ne bo nič! Greva drugam ". Gospod Metlar pa čisto tiho: "Danes pač ne ". Sonce je bilo že zelo visoko, midva pa sva, kaj sem hotel, sedla na vespo. Sedeti za gospodom je bilo nerodno. O tem se med lovci ne govori, a resnici na ljubo, ni smrdelo samo po bencinu.